Žive jaslice so znova nagovorile

Z veseljem objavljamo tri zapise, ki sta nastala ob ogledu letošnjih živih jaslic.

“Vsako leto priredijo fantje iz skupnosti Cenacola iz Škocjana na dolenjskem žive jaslice na božič in na praznik sv. Štefana ob 17. in 20. uri, nato pa še na praznik sv. Treh kraljev ob 17. uri na svojem posestvu. Vedno se maksimalno potrudijo že s postavitvijo objektov, ki spadajo zraven in za katere potrebujejo kar nekaj časa in veliko truda, da je tako kot mora biti. Tudi samo svetopisemsko zgodbo o Jezusovem rojstvu so zelo lepo prikazali z vsemi elementi in so tudi sami odigrali vse prizore, le Marijo in Jezuščka so si »sposodili« v Škocjanu.

Starši in prijatelji Cenacola pridemo na ogled običajno na praznik sv. Štefana ob 17. uri. Vedno imajo zelo veliko obiskovalcev tudi iz bližnje okolice, s tem je tudi videti, da so naše fante domačini zelo lepo sprejeli in so velikokrat drug drugemu v pomoč. V veliko oporo jim je pa tudi domači župnik Tone Dular, predvsem duhovno. – Hvaležna sem, da sem bila lahko tudi jaz del te zgodbe, pa čeprav samo z ogledom in prijetnim druženjem.”

mama Jožica Zorman

Vir fotografij: Lokalno.si

“Letos  smo predstavitev  živih jaslic v Škocjanu obiskali šestič. V vsem tem času se je izmenjalo veliko število nastopajočih, predvsem fantov iz skupnosti, ki vsako leto opravijo vsa dela s pripravo jaslične scene in seveda pred končnimi nastopi izvedejo tudi številne vaje. Jaslična predstava se pripravlja skozi ves jesenski čas, pripravlja jo vedno druga ekipa z vedno enakim upanjem, da bodo vsa potrebna dela dobro opravljena ter pravočasno zaključena in predstavitev ubrano izvedena. Tako je bilo tudi to leto. Fantom se je trud poplačal in upanje v celoti izpolnilo, vsak od nas, ki smo bili v času jaslic na obisku v Škocjanu, pa je dobil v dar živo Božično skrivnost, ki se je prelivala iz iskrenih src nastopajočih v naša srca.”

zvesti obiskovalec

Mnogi dogodki povzročijo vznemirjenje v naših srcih, najbolj pa tisti, ki prinašajo globoka sporočila in so povezani z našimi dragimi osebami. Preden so se fantje vključili v skupnost, smo z njimi delili vsakdanje življenje, spoznali smo njihove rane in ugrabljena čustva. Jezo, jok in pretekla neznosna bremena pa je letošnje božično povabilo spremenilo v veselje in dajanje.

Zakaj tak pomenljiv uvod: zato, ker sem se v Škocjan odpravila s posebnim pričakovanjem. Želela sem videti in doživeti, kako eno najlepših poglavij iz Jezusovega življenja doživljajo in poustvarjajo mladi fantje, ki so nekoč v preteklosti izgubili posluh za božji šepet, pogled za lepoto in vse vredno okoli sebe. In še več: želela sem videti žive priče ponovnega vstajenja iz hladnega mraka, omrtvelosti in blodenj. Kaj nam lahko povedo fantje, katerih nasmeh, jeza ali skrb so bili še včeraj le laž in pretveza za notranjo zasužnjenost, ki se ji niso mogli iztrgati?

Da, veliko sem pričakovala in veliko zahtevala od tega obiska, a tudi veliko dobila. Že na poti proti Škocijanu so nas spremljale vasice, ki so bogato žarele v božičnih lučkah, vsaka je je spominjala na prave Betlehemske zvezdice. Nekaj korakov po hribu navzgor v domovanje naših fantov, ki žive v skupnosti Cenacolo, pa me je spremljalo prav posebno globoko prepričanje, da bo doživetje izjemno.

Bakle, razpelo, Sv. Mati Božja v votlini, mirna spokojnost, urejenost, hiša-dom, ki tu stoji že vsaj stoletje, na vsakem koraku sadovi dela človeških rok, kamor seže oko iz hriba širen pogled na čudoviti svet, ki se rojeva sleherni trenutek po Božji volji in z našim sodelovanjem. Kako pravi kraj za gledališko predstavo, ki je mnogo več kot le igra dobrih igralcev. Ozrem se naokoli in zagledam veliko ogrado, kjer je vse lepo pripravljeno: od Herodove palače, Nazareta in živahnega človeškega vrvišča ter vsega s čimer si ljudje damo opravka v življenju: za preživetje in dušno veselje. V središču je seveda hlevček, kjer se bo zgodilo najbolj skrivnostno, a radostno dejanje, poklon Boga človeku.

Slovesna glasba, prisrčna pripoved zgodbe in vživeta igra vseh fantov in pomočnic iz okoliških vasi, izvirne obleke, ki so jih gotovo sešili sami z mnogo truda, na koncu pa ples in veselje ob spoznanju, da nam je rojen Odrešenik. Vse to nam je pričaralo resničnost Božjega učlovečenja. Pravgotovo so fantje sceno, rekvizite in kostume pripravljali več mesecev in ob pripravah razmišljali in zoreli. V izgovorjenih besedah in kretnjah telesa je bilo čutiti, da je delo spremljala molitev in zaupanje v Boga. Moji občutku so sicer res nekaj ne povsem ulovljivega, a mislim, da ne more biti drugače: če se je Bog sklonil k človeštvu, se sklone tudi k posameznemu človeku. Biva v vsakem dobrem dejanju in namenu, biva v hotenju, ko želimo drugim prinesti sporočilo o Njegovi dobroti in lepoti stvarstva. Žive jaslice v Škocijanu nam budijo veselje in hvaležnost, da s. Elvira, don Ivan in vsi njihovi pomočniki vodijo fante h Gospodovi luči.

Mama Vlasta