ANDREJ, 23 let – eno leto v skupnosti

Kot najstnik nisem imel prav dosti prijateljev, brata sem izgubil v prometni nesreči, vedno sem nekaj iskal in se primerjal z drugimi. Vse to me je počasi pripeljalo v svet denarja, materialnih stvari in mamil, v katerih sem našel nekakšno »ljubezen«. Šole nisem maral, doma sem povzročal težave, kradel, zato me je sodišče pri sedemnajstih letih poslalo v prevzgojni zavod. Tam mi je sicer uspelo dokončati šolo, hkrati pa sem se naučil še veliko več slabih stvari. Spoznal sem prijatelja (tudi on je zdaj v skupnosti na Poljskem), ki je s folijo kadil heroin. Trikrat sem ga gledal, četrtič pa sem iz radovednosti poskusil še sam.

Ko sem po štirih letih prišel iz zavoda, sem vedel, da bom zunaj pogorel kot vžigalica. Heroin dan za dnem… Dokler mama in babica nista ugotovili, je še šlo lepo: denarja sem imel dovolj, kradel sem in lagal tako, da sem verjel samemu sebi. Potem pa sem prešel s kajenja na iglo, ker tako manjša količina hitreje zadene. Pred očmi staršev sem iz stanovanja odnesel DVD predvajalnik. Ko sem bil na metadonski terapiji, so se za kratek čas stvari popravile, potem pa je šlo samo še navzdol. In nekega dne sta mama in babica rekli: »Dovolj je, ali greš v komuno ali pa na cesto!« Bil je november in zunaj bi me zeblo, težko bi bilo krasti …

Že smo se dogovarjali za don Pierinovo komuno v Italiji, ko je mama po priporočilu duhovnika prišla na dan z idejo o skupnosti Cenacolo v Sloveniji. Tako sem pri dvaindvajsetih prišel sem. Na ulici je zjutraj prva misel, kje boš dobil denar in mamila, tu pa je povsem drugače.

Sploh molitev mi je bila na začetku težka, a ko vidiš druge, se počasi navadiš. Tudi angela varuha je bilo sprva težko sprejeti, potem pa ugotoviš, da je vse to za tvoje dobro. Sedaj se učim govoriti o svojih občutkih, s tem smo imeli vsi težave zunaj, a to je zelo pomembno.

Odnosi med nami morajo biti dobri, saj smo skupaj pod eno streho štiriindvajset ur na dan. Če se kdaj spremo, se potem vedno pobotamo in prosimo odpuščanja. Zdaj razmišljam o tem, kje sem ga tudi sam polomil in želim s človekom razčistiti, na ulici pa smo se le maščevali drug drugemu. Tu so sedaj moji prijatelji.

V tem letu sem napredoval in vidim, da je mogoče veliko bolje živeti brez mamil, na življenje zunaj pa še nisem pripravljen. Želim se tako očistiti, da bom nekoč lahko zaživel normalno življenje, dobil dekle, si ustvaril družino, imel otroke, našel dobre prijatelje in ne bom mislil več na preteklost.