ANDREJA, 27 let – Cenacolo EX

Moje ime je Andreja. Stara sem sedemindvajset let. Trenutno študiram teologijo ob delu, po poklicu pa sem šivilja.

Boste rekli, da šivilja nima nobene zveze z teologijo? Imate prav. Za ta študij sem se odločila po mojem srečanju z Jezusom. Dotaknil se me je tako globoko, da mi je za vedno pustil pečat ljubezni. Želim vam govoriti o tem, kaj sem našla, spoznala, pridobila, ko sem spoznala Jezusa.

Prihajam iz verne družine. Mama je kot prava krščanska mati vedno poudarjala pomembnost molitve, ob nedeljah smo redno hodili k sveti maši in tudi verouk sem obiskovala vse do birme. Po birmi pa nisem več želela hoditi tja. Razlogov je bilo več. Prvi je bil, da tudi moji sošolci niso več hoteli priti in jaz seveda nisem hotela biti izjema. Drugi razlog sta bili moji sestri, ki nista verni in sta mojo odločitev takoj podprli. Ker sem bila v obdobju, ko mi je njuno mnenje veliko pomenilo, sem se z navdušenjem oprijela njunih nasvetov, češ zdaj si pa že toliko stara, da moraš razmišljati o konkretnejših stvareh: šoli, družabnem življenju…

Vera mi ni pomenila nič. Nisem razumela, zakaj moji starši, kateheti in ostali verniki verujejo v Boga. Zame je bil Jezus oseba iz zgodbe, točneje: pravljice. Kristus, ki je živel pred 2000 leti in so ga Rimljani pribili na križ, usmrtili, pokopali. Dejstvo, da je tretji dan vstal od mrtvih, pa mi je bilo nerazumljivo, abstraktno.

Uporniška adolescenca

Po osnovni šoli sem odšla v srednjo šolo v Ljubljano. To je bil zame velik dogodek in spoznala sem veliko novih ljudi. Ločevala sem jih na dve kategoriji: »dolgočasni« so bili tisti, ki so v življenje vlagali trud, ki so se učili pred kontrolkami, tekli, da niso zamudili šolskega avtobusa… skratka, to so bili ljudje, ki so resno vzeli življenje. V drugo kategorijo pa so spadali »žurerji«. To pa so bili ljudje, ki se niso želeli preveč obremenjevati z obveznostmi, ki so videli življenje kot čas, namenjen zabavi in užitkom. Seveda sem sebe videla v drugi kategoriji, prvi pa sem se na daleč izogibala. Šola in obveznosti so bile na zadnjem mestu, zabave in diskoteke pa na prvem. Tako sem začela opuščati tudi nedeljske maše in družinsko molitev z izgovori, da »se moram učiti« ali pa »preprosto nimam časa«. Starša sta popuščala in se tolažila, da je šola pač pomembnejša. Niti slutila nista, kaj se je pletlo v moji glavi. Ko zdaj pogledam nazaj, vem, da sem v moji družbi »žurerjev« iskala predvsem sebe. In ker sem želela biti zanimiva, kot so se mi zdeli zanimivi oni, sem se poskušala poistovetiti z njimi.

Padec v brezno

Potem sem spoznala fanta, ki se je drogiral in od takrat je šlo samo še navzdol: droge, alkohol, izostanki iz šole… Neke noči se po šoli nisem vrnila domov. Starše je skrbelo. Mislili so, da se mi je kaj zgodilo in poklicali so policijo. Našli so moj dnevnik, v katerega sem pisala o vseh mojih dogodkih. Tako so izvedeli, da se drogiram. Ko sem se dan pozneje vrnila domov, je sledil mučen pogovor. Starša sta sklenila, da bom do mature pod njunim strogim nadzorom. Tudi učitelji v šoli so bili obveščeni o mojih problemih. Jaz pa nisem razumela, čemu taka panika! Zdelo se mi je, da pretiravajo. Nisem dolgo zdržala pod takim pritiskom in nekega dne sem ušla od doma. Zatekla sem se k fantu, ki je bil brezdomec. Tako sem tudi jaz postala klošarka. Nekaj časa je bilo to celo zanimivo. Popolnoma drugače od življenja, ki sem ga bila vajena. Nisem imela nobenih obveznosti, nihče me ni nadzoroval, mi govoril, kako naj se obnašam. Potem pa sem hitro ugotovila, da sem zašla v neusmiljen svet boja za preživetje. Vsak dan sem se srečevala s skrbmi: kje bova dobila hrano, kako priti do droge in kje bova varno prespala noč, ne da bi se bala, da bi naju kdo ustrahoval, izsiljeval ali nama celo stregel po življenju. Včasih sva spala pri prijateljih, pa tudi v kakšni kleti, garaži, zapuščenih hišah, celo v Cukrarni sva iskala zatočišče.
Začela sem delati po raznih lokalih kot natakarica. Želela sem zaslužiti nekaj denarja vsaj za majhno sobico pri kakšnih podnajemnikih. A sem vsako službo obesila na klin po nekaj dneh. Nisem imela volje, da bi delala, niti da bi živela. To moje življenje na ulici je trajalo pol leta. Potem je zapadel sneg. Postalo je nevarno mrzlo in oba sva se bala, da se eden od naju zjutraj ne bo več zbudil.

Sveta maša

V tem času je moja mama neutrudljivo iskala medicinsko in duhovno pomoč. Pogovarjala se je z zdravniki, psihiatri, drugimi svetovalci in celo z duhovniki. Tako je prišla do informacij o skupnosti Cenacolo, ki se ukvarja z ozdravljanjem odvisnosti od droge, prehranskimi motnjami in problemi depresije. Spoznala je fanta, ki se je zdravil v tej skupnosti in z njegovo ženo sta stala ob strani mojim staršem, ju bodrila in vzpodbujala.

Starši so me nekega novembrskega večera poklicali po telefonu in me povabili, naj skupaj s fantom prideva k sveti maši k frančiškanom na Prešernov trg. Po sveti maši naju bi peljali na večerjo v kakšno restavracijo. To so bile besede, ki so naju prepričale, saj tisti dan nisva še nič zaužila. Cerkev je bila nabito polna. Maševal je znan karizmatični duhovnik iz Medjugorja. Med obredjem sem le čakala, da bo konec, ker sem bila lačna.

Naenkrat pa sem začutila ob sebi prisotnost Marije. Zazdelo se mi je, da me je objela in da mi ljubeznivo govori: »Andreja, kaj se dogaja s teboj? Vstani, dvigni se iz tvojega groba. Zaslužiš si boljše, kvalitetnejše življenje.« Te besede so me tako zadele v srce, da so se mi ulile solze. Pred očmi so se mi odvili vsi pretekli dogodki, ves strah, ki sem ga doživela, razočaranje, moja družina, ki sem jo uničevala …

Vstajenje

Po tem dogodku sem se odločila, da grem v skupnost. Spomnim se, da je bil svet naenkrat bolj prijeten. Ko sem hodila po ulici proti domu, sem pogledala v nebo, ki je bilo kljub nizkim oblakom neverjetno lepo in odprto. Vedela sem, da sem segla po roki, ki mi jo je ponujal Bog. Vstal je od smrti, odprl je moj grob obupa in me potegnil ven. V srcu sem se zahvalila za novo priložnost, za novo življenje.

V skupnosti Cenacolo me je Gospod počasi ozdravil mojih notranjih ran in se mi razodel preko ljudi, ki so z menoj delili življenje v skupnosti. Spoznavala sem ga v punci, ki je bila z menoj, ki me je uvajala v ritem skupnosti, se pogovarjala z menoj in me tolažila, ko mi je bilo hudo. Spoznavala sem ga v nasmejanih obrazih mojih novih prijateljic. Bil je navzoč v očeh žalostnega dekleta, ko sem se pogovarjala z njo, jo bodrila, kot so nekoč bodrili mene.

Neverjeten dar je, ko vidiš in slišiš toliko zgodb, toliko vstajenjskih pričevanj o življenju ljudi, ki so bili tako kot jaz, na robu smrti. Ko enkrat vstaneš z njim od smrti, te nič več ne more zadržati, da ne bi pričeval. Tudi Peter in Janez sta dejala: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.«