FANT, 30 let – Cenacolo ex

Preden vam karkoli napišem o svojem življenju, bi se najprej zahvalil Bogu in skupnosti Cenacolo, da sta me rešila in mi omogočila, da lahko pričujem o svojem spreobrnjenju in radosti do življenja, ki jo čutim danes. Moje ime je nepomembno. Imam okoli trideset let in že štiri leta živim v skupnosti zahvaljujoč pomoči dobrih ljudi in moje mame, ki so mi stali ob strani v najtežjih trenutkih.

Prvi problemi na moji življenjski poti so se pojavili zgodaj, ko sem bil kot najstnik poln vprašanj, na katera nisem imel odgovora. Ker mi je manjkal nekdo, ki bi lahko vse to zaupal, me je to približalo skušnjavam, ki mi jih je ponujal svet okoli mene. V iskanju odgovora in v dokazovanju samemu sebi, da lahko sam premagam negotovost in strahove, sem začel to izražati tako, da sem želel biti drugačen od drugih. Vedno sem hodil proti toku in si iskal družbo enako mislečih, ki je bila, jasno, starejša. Z vsem tem sem želel postati v očeh drugih »nekdo« in tako prikriti resnico: osamljenost, strah, nesprejemanje sebe, kakršen sem. Zaradi zaslepljenosti z merili, ki so jih krojili drugi, se nisem zavedal svojih darov.

Ta pot meje kmalu pripeljala v svet mamil. Omamljenost mi je pomagala bežati od bremena, ki sem ga nosil. Bežal sem vse globlje, do heroina. V prvih trenutkih se je prikazoval kot čudežno zdravilo: počutil sem se močan in svoboden. Strahovi so izginili, bilo je kot v pravljici.

To pa je bila prevara, saj mi je heroin kmalu vzel vse: prijatelje, družino in voljo do življenja. Še preden sem se tega zavedal, je bilo prepozno. Odvisnost je bila premočna in preveč prebrisana, da bi jo lahko ugnal sam. Laži so se začele kopičiti in vodile k novim, še večjim lažem. Velika potreba po denarju, ki sem ga potreboval za mamila, me je vodila v svet kriminala. Zlo je bilo čedalje močnejše in v tem začaranem krogu sem taval dolga leta.

Bili so trenutki, ko bi se bil lahko rešil, vendar pa sem bil brez vere, prešibak. In odvisnost je vedno zmagala. V trenutku, ko se je še zadnji kanček mojega »jaza« dušil v vse večjih lažeh in ko se praktično nisem več poznal, je v moje življenje po dobrih ljudeh posijal prvi žarek upanja – skupnost Cenacolo.

Prvi meseci so bili zelo težki. Okoli mene so bili fantje, ki so bili pripravljeni živeti in ljubiti in so bili zadovoljni z malimi stvarmi. Na začetku jim nisem verjel, vendar pa sem začel posnemati njihov zgled. Kmalu sem spoznal, da skupnost ni bolnišnica ali ustanova, kakršnih sem bil navajen, ampak je prostor, kjer lahko svoje življenje spremenim v celoti. Zmeraj sem se čutil sprejetega in ljubljenega takšnega, kot sem, brez odvečnih vprašanj o moji preteklosti. Spoštovali so mojo tišino in mi s svojim življenjem kazali, kako brez sramu deliti težave z drugimi in se jih tako osvobajati; kako odpuščati. Gospod mi je odpustil. Pustil mi je čas, da ga spoznam, da se prek iskrenega prijateljstva, ljubezni in razumevanja dokopljem do svoje vere vanj, vase in v druge.

Danes se zavedam milosti, ki sem jo prejel, in želim le biti dober, se dati drugim, saj se zavedam, da je to edino pravo zadovoljstvo, ki nas izpolnjuje tam, kjer denar in užitki nimajo več besede in moči.