IGOR, 25 let – štiri leta v skupnosti

Sem sin edinec iz precej običajne krščanske družine. Moje težave so se začele na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ko sem se kot pubertetnik iskal. Začele so se prve laži, kraje, alkohol, marihuana, prepiri, bežal sem od družine.

Vedno sem imel starejše prijatelje, s tem sem se želel dokazovati. V nekem obdobju je tudi moj oče doma pil in to me je težilo, nisem pa vedel, s kom to deliti. Občutja sem dušil v sebi in začel bežati v droge, alkohol. Pri sedemnajstih letih sem prvič poskusil heroin, takrat se je to zdela rešitev za moje težave: počutil sem se močnejšega, svobodnejšega, težave se izginile…

Ko so starši začeli sumiti, so mi poiskali pomoč; tri mesece sem hodil na psihiatrično zdravljenje odprtega tipa, na metadonsko terapijo, a sem se hitro vrnil na stare tire. Vedno bolj sem se zapiral vase, izgubil sem pogled v prihodnost, odnos z družino sem porušil, nazadnje pa so me starši pri enaindvajsetih letih postavili pred izbiro: ali ulica ali skupnost Cenacolo.

Ker sem se počutil zelo praznega in nezadovoljnega, ko sem pogledal, kje sem in kdo sem, sem si rekel: »Naj bo, grem za par mesecev, da se doma malo umiri situacija.« Začetek je bil težak, nisem mogel več bežati od svojih težav tako kot prej, ampak sem se moral soočiti z njimi – s pomočjo drugih in s pomočjo molitve.
Sčasoma je v meni zrasla želja, da nekaj naredim, spremenim v svojem življenju – ne zaradi drugih, zaradi družine, ampak zaradi sebe. Želja, da si ustvarim neko vizijo za boljšo prihodnost. Po štirih letih v skupnosti sem zadovoljen, tudi družina se je povezala, drug drugega smo prosili odpuščanja in postali prijatelji.

Zdi se mi, da sedaj lahko živim brez sramu in brez strahu, lahko služim in pomagam drugim, ki prihajajo. Počasi se pripravljam na odhod, mogoče odidem jeseni. V duhu skupnosti – počasi …