IVAN FILIPOVIĆ, duhovnik skupnosti Cenacolo

Vesel sem, da vam danes lahko pričujem o svojem »vstajenju«. Velikokrat, ko se govori o živem Jezusu, ki se ga lahko dotakneš z rokami, ki spreminja naša življenja, naša srca, se nam zdi vse skupaj tako oddaljeno, v oblakih, toda jaz vam lahko pričujem, da sem vse to sam izkusil in videl v življenju mnogih fantov.

Dolgo časa, približno 10 let, sem bil ujetnik droge, osamljenosti, izključenosti iz družbe, življenja v zlu. Pri petnajstih letih sem pričel kaditi marihuano. Upiral sem se vsemu in vsakemu. Glasba, ki sem jo poslušal, me je potiskala k lažni svobodi, občasno sem kadil travo, potem pa sem prešel na heroin in zaključil »na igli«! Po srednji šoli, potem ko nisem uspel študirati v Varaždinu, sem odšel v Nemčijo brez jasnega cilja. Živel sem v Frankfurtu, kjer sem delal kot zidar, a nisem bil zadovoljen, želel sem si več, biti nekdo, imeti denar. Začel sem preprodajati heroin in si polniti žepe z denarjem. Živel sem na veliki nogi, imel sem vse: avtomobile, ženske, lepe trenutke – klasične ameriške sanje. Medtem pa se me je heroin vse bolj polaščal in me potiskal vse globlje v prepad.

Za denar sem počel marsikaj, ropal, lagal, goljufal. Zadnje leto, preživeto v Nemčiji, sem dobesedno živel na ulici, spal na železniških postajah in bežal pred policijo, ki me je takrat že iskala. Sestradan sem hodil po trgovinah in zgrabil prvi kos kruha in salame, ki sem ga zagledal in medtem ko sem bežal, jedel. Za ponazoritev položaja, v katerem sem se znašel, vam povem le to, da me noben blagajnik ni več zaustavljal. Star sem bil komaj 25 let, vendar tako izmučen od življenja, da sem si želel samo umreti. Leta 1994 sem zbežal iz Nemčije in se vrnil na Hrvaško. V takem stanju so me našli moji starši. Bratje so mi takoj pomagali vstopiti v skupnost, najprej v Ugljane blizu Sinja in potem v Medjugorje. Utrujen od vsega sem vstopil v skupnost z željo, da si malo odpočijem, obenem pa že imel načrte, kaj in kako bo, ko izstopim.

Nikoli ne bom pozabil dne, ko sem prvikrat srečal mater Elviro: bil sem tri mesece v skupnosti v Medjugorju. Pogovarjala se je z nami v kapeli in nenadoma zastavila vprašanje: »Kdo od vas želi postati dober fant?« Vsi okoli mene so dvignili roko z veseljem v očeh in nasmehom na obrazu. Jaz pa sem bil žalosten, jezen, v glavi sem imel načrte, ki pa niso imeli nič skupnega s »postati dober«. Tisto noč nisem mogel zaspati, v sebi sem čutil ogromno breme. Spominjam se, da sem na skrivaj jokal v toaletnem prostoru in zjutraj, med molitvijo rožnega venca, ugotovil, da si tudi jaz želim postati dober.

Gospodov duh se je dotaknil mojega srca v globino, zahvaljujoč preprostim besedam sestre Elvire. Na začetku poti v skupnosti sem veliko trpel zaradi svojega ponosa, nikakor nisem hotel sprejeti dejstva, da sem propadel. Nekega večera sem v bratovščini v Ugljanih, potem ko sem natrosil cel kup laži o svojem preteklem življenju, da bi se predstavil v drugačni luči kot sem v resnici bil, z grenkobo v ustih ugotovil, koliko zla se mi pretaka po krvi. Prišel sem namreč do točke, ko niti sam nisem več vedel, kdaj lažem in kdaj govorim resnico! Čeprav s težavo, sem prvič v življenju spustil svoj ponos,  se opravičil bratom in takoj po tem začutil veliko veselje, ker sem se osvobodil. Drugi me niso obsojali, imeli so me še rajši. Čutil sem žejo po takih trenutkih osvoboditve in ozdravljenja, zato sem začel vstajati in moliti tudi ponoči. Jezusa sem prosil moči, da premagam svoje strahove, predvsem pa poguma, da bi podelil z drugimi svoje slabosti, notranja razpoloženja in občutke. Pred Jezusom v evharistiji si je začela resnica utirati pot v meni: globoko željo, da bi bil drugačen, da bi bil Jezusov prijatelj. Danes odkrivam, kako velik in lep dar je resnično in iskreno prijateljstvo, lepo, čisto, transparentno; dolgo sem se boril, da sem uspel sprejeti brate takšne kot so, z njihovimi napakami in jim oprostiti.  Vsako noč sem prosil in prosim Jezusa, da me nauči ljubiti kot ljubi On.

Nekaj let sem preživel v skupnosti v Livornu, v Toskani, kjer sem imel velikokrat možnost srečati Jezusa in se poglobiti sam vase. V tem obdobju sem veliko trpel: bratje, bratranci, prijatelji so bili v vojni in čutil sem se krivega za vse, kar sem storil svoji družini, za vse povzročeno trpljenje, za to, da sem jaz v skupnosti, a oni v vojni. V tem obdobju je zbolela tudi moja mama in me prosila, da se vrnem domov. Zame je bila to zelo težka odločitev, vedel sem, kaj preživlja moja mama, obenem pa sem vedel, da bi zame izstop iz skupnosti pomenil tveganje. Bilo je prekmalu za vrnitev in mojim bi bil v breme. Cele noči sem molil in prosil Gospoda, naj pomaga moji mami razumeti, da ne pripadam samo njej, ampak sedaj  tudi fantom, s katerimi živim. In Gospod je naredil čudež, moja mama je to razumela in danes je tako ona kot cela družina zelo zadovoljna zaradi moje odločitve.

Po štirih letih življenja v skupnosti je napočil trenutek odločitve, kaj narediti s svojim življenjem. Vse bolj sem ljubil Boga, življenje, skupnost, fante, s katerimi sem preživjal dneve. Najprej sem mislil študirati psihologijo, toda bolj ko se je približeval začetek študija, večji so bili strahovi. Poglobiti sem se moral do temeljev, priti do bistva svojega življenja. Z odločitvijo za študij teologije so strahovi počasi izginili, čutil sem vse večjo hvaležnost skupnosti in Bogu za vsakokrat, ko mi je prišel naproti, me iztrgal iz objema smrti, me očistil in mi nadel praznično oblačilo. Z napredovanjem študija je klic postati duhovnik postajal vse bolj močan, jasen in zakoreninjen v meni. Želel sem podariti svoje življenje Gospodu, služiti Cerkvi v okviru skupnosti Cenacolo, pomagati fantom. 17. julija 2004 sem bil posvečen v duhovnika.