O skupnosti Cenacolo

Sestra Elvira Petrozzi je dolga leta čutila v svojem srcu močno željo in potrebo, da odgovori na klic in svoje življenje daruje osamljenim in na skrajni rob odrinjenim mladim. Po letih prizadevanj, potrpežljivega čakanja in molitve je njen »Zgodi se!«, ki mu je vedno zvesto sledila, omogočil to čudežno božje delo, kjer je toliko mladih, ranjenih od posledic omam in brez volje do življenja, začutilo sprejetost in ljubezen.

»Sama lahko z veseljem oznanjam in pričujem za velika božja dela, ker jih gledam vsak dan z velikim čudenjem, občudovanjem, tolažbo in hvaležnostjo. Ta »prigoda« na salluškem hribu se je začela v zapuščeni stari vili, ki je bila potrebna velikih obnovitvenih del. Nisem imela nobenih človeških zagotovil, a z očmi vere sem že videla vse to, kakor je danes: mnogo upanja, veselja in življenja.«

Sestra Elvira je ustanovila skupnost Cenacolo julija 1983 kot odgovor klicu velikega števila obupanih, naveličanih, utrujenih in razočaranih mladih, odvisnikov in tistih, ki to niso, a so nezadovoljni s svojim življenjem, da jim pomaga v iskanju sreče in pravega smisla življenja. S skupnostjo pri uresničevanju poslanstva sodelujejo številni prostovoljci, Bogu posvečene osebe in družine, ki ji pomagajo ob svojem vsakodnevnem delu: darujejo svoj čas, moči, znanje. Skupnost je priznala tudi Cerkev kot Združenje vernih (Assocciazione di fedeli).

La »Casa Madre«(dobesedni prevod Hiša mati), kjer se je Skupnost Cenacolo osnovala, je sedež skupnosti in in hkrati »srce« dogajanja. Stoji na hribu nad italijanskim mestom Saluzzo, ki se nahaja v provinci Cuneo v regiji Piemonte. Skupnost se je zaradi vse večjega števila mladih, ki so začeli prihajati, razširila ne samo po Italiji, ampak tudi po svetu. Vse od ustanovitve je v 25-ih letih delovanja odprla hčerinske hiše na različnih koncih sveta: v desetih evropskih državah, Rusiji, Severni in latinski Ameriki. Trenutno jih je skupaj 56. Ena izmed vej delovanja skupnosti je skrb za sirote v Peruju, Braziliji in Mehiki, kjer sprejemajo, vzgajajo in skrbijo za zavržene otroke s ceste. Ta velika družina okrog 1200 mladih na poti ozdravljenja, iskanja in zorenja pa danes že ima tudi svoje duhovnike, sestre, redovnike, misijonarje in družine, ki so se odločile živeti v skupnosti. Vse več posameznikov pa se v zadnjem času odloči vstopiti v skupnost za krajši čas na t.i. izkušnjo, ker jih preprosto pritegne radikalen način krščanskega življenja.

Pravila v skupnosti so se izoblikovala postopoma. Sprva so bili fantje in dekleta skupaj, gledali so lahko televizijo, kadili, brali časopis, vendar so sčasoma sami ugotovili, da ta ne vodi k uspehu in so vse to opustili. V skupnosti ni dovoljeno uživanje tablet in alkohola, prav tako niso dovoljeni kajenje, poslušanje radia, gledanje televizije in branje časopisov. Na ta način skupnost ne dopušča bega od resničnosti in s tem odvisniku pomaga, da se spopade s svojimi osebnimi težavami in komunicira z drugimi brez kakršnekoli odvisnosti.

Skupnost živi od božje previdnosti, saj sestra Elvira neizmerno zaupa vanjo in ni nikoli iskala državne pomoči, ceprav bi bila v Italiji do nje upravicena. Skupnost se preživlja sama in od darov, vse delo pa opravijo fantje in dekleta sami: od zidanja, kuhanja, do mizarskih, keramičnih in šiviljskih del…
Težave odvisnika pogosto izvirajo iz pomanjkanja občutka ljubljenosti in zaželenosti ter nesposobnosti soočenja s težavami, odgovornostjo, slabostmi, strahovi, naporom. Tak človek hitro sprejme beg kot rešitev, nekateri bežijo s pomočjo prepovedanih drog, alkohola, drugi se zatekajo v svet interneta, igralništva,… in kmalu nato postanejo sužnji različnih zasvojenosti. Oblike zdravljenja, ki posameznika ne usmerjajo k drugačnemu slogu življenja, ravnanja, razmišljanja in vrednotenja, so prav zato pogosto neuspešne.

Skupnost Cenacolo poudarja družinski način življenja in si prizadeva, da bi mladega človeka oblikovali v močno in svobodno osebnost, osvobojeno vsakršnega suženjstva. V tej »šoli življenja« se mladi čutijo sprejeti, ljubljeni, spoznavajo samega sebe, se učijo iskrenih odnosov, se začnejo ceniti, spoštovati, odkrivajo temeljne vrednote, prijateljstvo, svoje talente in sposobnosti, si med seboj pomagajo in se podpirajo. Neposredno izkustvo krščanskega življenja v skupnosti temelji na delu, samovzdrževanju ter na kakovostnih medčloveških odnosih.