Ustanoviteljica mati Elvira

Vsak dan bolj sem vesela, da obstajam, da sem se rodila, še bolj pa sem vesela, ker me je Gospod postavil v položaj, kjer ne morem in ne smem razmišljati le o sebi. Nikoli nisem imela v življenju toliko časa, da bi se ukvarjala s seboj in razmišljala: kako se počutim, sem srečna ali ne, ali sem dovolj dobra ali ne. Vedno sem morala misliti na druge in počasi sem se zavedala, da so me prav oni oblikovali kot žensko, kot kristjanko in kot redovnico.

Že mnogo let sem srečno poročena s Sinom »tesarja iz Nazareta«, ki je po poklicu tudi tesar. Na tej skupni poti z Njim odkrivam vsak dan bolj in bolj staro novico, da služiti pomeni kraljevati. Ni večjega, ni bolj začudujočega in bolj bogatega kraljestva, kot je človekovo srce… Biti na razpolago božjemu očetovskemu srcu, da bi služila človeku, je prav zares okušati privilegij kraljevanja. Naj vam zaupam skrivnost tega kraljevanja, ki premaga negotovost, utrujenost, malodušje, strah: poglej okoli sebe in ponudi roko nekomu, ki trpi bolj kot ti.

Imeti uboge med seboj je velik dar in ko rečem, uboge, mislim tvojega očeta, moža, ženo, brata… tako lahko vedno premagujemo sami sebe, presegamo prag lastne utrujenosti. To je način, kako v resnici udejanjiti besedo: »Kdor izgubi svoje življenje, ga najde«.

Pogosto opozarjam dekleta in fante v skupnosti, svoje sodelavce in prijatelje, da nam niti naš greh ne sme biti ovira, da ljubimo. Včasih se čutimo nesposobni, ubogi, nemočni, ker premišljujemo le o svojih težavah in se v resnici vrtimo okoli sebe. Poskusimo drugače – položimo pred Gospoda vse te težave, da nas On osvobodi teže naše grešnosti in nas povabi, da kakor apostoli oznanjamo Njegovo vstajenje.
Živeti pomeni konkretno izkušnjo, saj »On najde življenje, ki je izgubljeno«.

Iz knjige “OBJEM”

Knjigo, ki jo je napisala mati Elvira Petrozzi, lahko naročite pri založbi Družina.

»Ko razmišljam o sebi, spoznavam, da je bil On že od vsega začetka prisoten v mojem življenju, da me je že od zgodnjega otroštva pripravljal za delo, ki ga danes opravljam. Sveti Duh me je vodil, učil me je ljubiti, služiti in biti usmiljena. Bog »svoje delavce« pripravlja z do potankosti izdelanim načrtom.

Danes sem hvaležna, da sem bila rojena v številni družini, ki je emigrirala z juga Italije med drugo svetovno vojno in da je že takrat bilo moje življenje polno žrtev. Oče je bil alkoholik, mama je delala kot bolničarka, velikokrat je bila zdoma, da je lahko nahranila lačna usta, medtem ko sem sama skrbela za moje brate in sestre.

Ko se zdaj spominjam otroških let, moram dodati, da je vse skupaj vodil Sveti Duh, ki je želel iz mene napraviti žensko, osvobojeno strahu, lenobe, občutka trpljenja. Težke izkušnje v družini so mi pomagale zoreti v premagovanju svojih omejitev, same sebe, ne glede na mraz, strah, utrujenost…

Danes služim mladim in ljudem, katerih poti se prekrižajo z mojimi. Skušam jim pomagati, včasih zadošča že nasmeh, objem, beseda, stisk roke, pogled. V sebi čutim veliko moč, da darujem življenje in mi pomaga najprej pomisliti na drugega ob meni. Želim si, da bi to bilo sporočilo za vse mlade, za dekleta, ki mi pišejo o svojih žalostnih izkušnjah v otroštvu in se pogosto zapirajo v svojo bolečino. Želim jih povabiti, da vsaka svojo zgodbo pogleda v luči vere, da nas Bog, ki je Oče, nikoli ne zapusti, nikoli ne umakne z nas svojega pogleda. Verjamem, da je bolečina najbolj avtentična molitev, da je Jezus z nami tudi v najmanjšem trpljenju, da nas križani, vstali in živi Jezus tolaži.

Kot ženska verjetno nikoli ne bi tvegala in štiriindvajset ur na dan živela z odvisniki, ker sem se zavedala svojih omejitev, kot redovna sestra pa sledim božjemu klicu, čeprav slabotna, krhka, grešna. In Bog deluje.

Zavedala sem se, da je veliko mladih zapuščenih in osamljenih postalo na skrajni rob potisnjena skupina v potrošniški družbi. Opazila sem, da v družinah ni dialoga, komunikacije, zaupanja. Mladi so ostali prepuščeni sami sebi. Od tu je prišel klic, da bi darovala svoje življenje mladim, ki so tavali po ulicah, da odprem vrata zapuščenim, osamljenim in obupanim.

Božji klic ti pomaga delati in verjeti v stvari, ki si jih človek ne more niti predstavljati, zato mi ni bilo lahko tega pojasniti mojim nadrejenim sestram. Več let sem jih prosila za dovoljenje za odprtje hiše, kjer bi lahko sprejela te ljudi. Bila sem zavrnjena, da nisem dovolj pripravljena, da nisem… V sebi sem čutila, da moram Bogu odgovoriti. Čakanje je bilo zelo boleče.

Končno sem so mi dovolili in od občine sem dobila podirajočo se hišo. Tja sem prišla z velikim navdušenjem in vero skupaj še z dvema redovnima in posvečeno laično sestro …«