Frederika, 23 let

Ime mi je Frederika in prihajam iz Slovaške. Že nekaj let živim v skupnosti Cenacolo, ki je zame prava šola življenja. Vstopila sem z 19-imi leti. Kot otrok sem bila srečna, dobro vzgojena deklica, ki ji ničesar ni manjkalo. Skupaj z mamo sem vsako nedeljo šla v cerkev. Sčasoma so se začeli pojavljati problemi, potem ko se je starejši brat začel drogirati. V družini se je zato veliko spremenilo. Čutila sem, da se je pozornost vseh obrnila k bratu, zato sem se zaprla vase. Enako sem živela tudi med prijatelji. Počutila sem se manjvredno. V sebi sem se borila, ker sem se hotela počutiti pomembno, a ne na način, ki si ga je izbral moj brat. Tako sem začela usmerjati pozornost nase s tem, da sem postajala vedno bolj sebična. Videla sem, da sem lahko v središču pozornosti, kadar poudarim svoj izgled: ko se dobro oblečem, ko se naličim in ko imam več stvari in več denarja od drugih. Spet sem se čutila srečno. Vendar se nisem zavedala, da sem začela graditi življenje na lažni gotovosti in na lažnih občutkih sreče. Ko sem bila stara 15 let, smo spoznali skupnost, v katero je moj brat vstopil kot odvisnik. Ne enem od letnih srečanj skupnosti sem ga videla in rekel mi je, da v mojih očeh vidi žalost. Na tem srečanju sem imela priložnost objeti mater Elviro, ki me je pogledala in – kot da je stopila v globino moje duše. Ta trenutek je bil zame tako močan, da se mi je zdelo, da se je svet za hip ustavil. Vprašala me je, kdaj nameravam priti v skupnost. Ostala sem brez besed. Čez nekaj let sem se odločila priti na 40-dnevno izkušnjo, ki se je podaljšala do danes, štiri leta kasneje.

Na začetku mi je bilo zelo težko. Morala sem se odreči svojim stvarem, družini, domovini, prijateljem in vsemu drugemu, na kar sem bila navajena. Ni mi bilo jasno, kaj pravzaprav hočem, težko mi je bilo sprejeti resnico, o kateri so mi govorili drugi, počutila sem se ničevo. Počasi sem začela spoznavati, da se niti malo ne poznam. Videla sem, da so bila dekleta, ki so z menoj živela v hiši, zelo drugačna od prijateljev, ki sem jih imela prej. Zanimala so se zame, a niso ničesar zahtevala nazaj. Pokazala so mi, kaj je pravo prijateljstvo in mi pomagala, da dojamem, da je tudi moje življenje dragoceno. Kljub mojim slabostim in pomanjkljivostim so mi želela dobro. Naučila so me, da resnično veselje ne prihaja iz tistega, kar imam, ampak iz tega, kar dajem.

V meni se vedno prižge ogenj, ko pri katehezah poslušam mater Elviro, kako govori o ženski. Vedno sem imela željo in se vsak dan trudim, da bi se približala podobi ženske, o kateri poslušamo: o ženski, ki je vesela, gotova, pripravljena darovati se, služiti in se žrtvovati, ljubiti z materinskim srcem, odprtim za Boga. Zelo sem srečna, ker mi je skupnost dala možnost in zaupanje, da danes lahko gradim zdrav odnos s fantom, ki sem ga poznala že prej. Tokrat na resničnih vrednotah.

(Uskrsnuče, oktober 2016)