Iz misijonske hiše “sv. Jožefine Bakhite” v Liberiji

Pogovor s slovensko misijonarko Sabino Kern

V avgustu 2011 je bil odprt prvi misijon Skupnosti Cenacolo v Afriki. Kakšen je bil začetek te nove pustolovščine?

Kot pri vsakem Božjem delu, je bil začetek v srcih ljudi, ki so si že leta želeli, da bi Cenacolo prišel v Afriko in so za to veliko molili. Eden izmed njih je bil karizmatični duhovnik in velik prijatelj sestre Elvire, p. Pierino Ghi, ki nas je večkrat prosil in vabil, naj gremo v Afriko. Gospod je potem uporabil prijatelja naše skupnosti, očeta Adriana, irskega duhovnika in misijonarja, ki je je že bil v Liberiji, da nas je pripeljal sem. Z njegovo pomočjo nas je nadškof v Monroviji, Mons. Lewis Zeigler povabil v svojo deželo. Misijon »Svete Bakhite« je bil odprt v avgustu 2011; prva skupina fantov je z velikimi žrtvami in malo materiala obnovila zapuščene hiše starega misijona, ki so jih zgradile španske sestre.

Kako se je misijon razvijal naprej?

Prvi dve leti smo v misijonu živeli samo mi, misijonarji. Našo hišo in naša srca smo pripravljali na sprejem, tako da smo spoznavali in se učili kulture in navad dežele, ki nas je sprejela. V tem času smo imeli veliko stikov z župnijo in z misijonarji, ki so bili že pred nami v Liberiji in se veliko naučili od njih. Spletli smo veliko lepih prijateljstev z domačini. Zelo postopno pa smo uspeli pridobiti zaupanje tudi s strani oblasti in njihovih služb, ki so nam kasneje izdale dovoljenja za sprejem otrok. Danes misijon kar razganja od otrok – 40 jih je, od dojenčkov do najstnikov, od 3 mesecev do 19 let in večino časa posvečamo njim. So pa še mnogi drugi otroci, ki so v potrebi in stiski … ti so v čakalni vrsti. V naših hiškah ni dovolj prostora za vse potrebe….toda ljubezen ima širši prostor kot zidovi! Vedno, ko na naša vrata potrka življenje, iščemo še en prostorček. Trenutno smo res precej stisnjeni, toda tretja, družinska hiša je tako rekoč pripravljena in tako bodo imeli najmlajši otroci svoj prostorček. Povečali smo obe obstoječi hiši, zgradili skladišče, uredili prostor za avtomobile in majhno igrišče z igrali. V misijonu je tudi manjša hiša za duhovne vaje za potrebe škofije. Obnovil jo je oče Adrijan, ki tu občasno sprejme kakšno skupino. Pred enim mesecem smo uredili večji prostor, kjer smo odprli »vrtec«* za naših 21 najmlajših otrok. Tako lahko, po delovanju Božje Previdnosti, tudi naši otroci s posebnimi potrebami in invalidnostjo, ki jih v redne šole ne bi sprejeli, sodelujejo v vrtcu.

*Vrtec je v Liberiji nekakšna mala šola, priprava na vstop v šolo. op. prev.

Kaj jih učite?

Da lahko živiš srečno, tudi če imaš malo, da se lahko vedno ustaviš in si vzameš čas za druženje v preprostosti. Tukaj ljudje znajo počakati. Ubogi večkrat nima druge pomoči, kot Boga in tako tukaj ni mogoče, da ne bi veroval vanj: ljudje imajo vero, ki je preprosta, a trdna. Izrazi vere so veseli, v cerkvi pojejo tako glasno, da te spreletavajo mravljinci, in kako plešejo! Ljudje na vsako vprašanje odgovarjajo: »Bogu hvala!« ali »Po Božji milosti«. Otroci so silno velikodušni in ustrežljivi. Zelo so tudi ustvarjalni pri igrah, znajo se zabavati brez vsega ali čisto preprostimi rečmi. Vsaka škatla lahko postane avto, žoga pa poveže vse fante iz bližnje in daljne okolice. Na splošno se vse, kar naš potrošniški svet meče v smeti, tukaj lahko ponovno uporabi, reciklira, prilagodi …

Od kod prihajajo otroci in mladostniki, ki jih sprejemate?

Večina naših otrok in mladostnikov pride k nam preko misijonarjev, ki tu delujejo (sestre Matere Terezije, sestre frančiškanke, Irske sestre) in ob opravljanju svojega misijonskega dela med ljudmi, srečujejo otroke v potrebah. Številni so sirote, največkrat so starši umrli zaradi AIDS-a, drugi so zapuščeni, ali z enim staršem, ki ni sposoben poskrbeti zanje iz različnih razlogov. Otroci imajo zelo pogosto težave z zdravjem: so seropozitivni, imajo tuberkulozo ali njene posledice, so duševno zaostali…. Nazadnje je k nam prišla deklica, ki se je rodila brez oči in so jo zato zavrgli iz domače vasi.

Od kod dobivate pomoč?

Liberija je dejansko precej revna dežela, zato smo skoraj popolnoma odvisni od pomoči, ki jo dobivamo iz Evrope in Združenih držav. Med prijatelji, ki živijo tukaj, je liberijsko- ameriški par, ki nam vsak mesec zvesto prinaša dar Božje Previdnosti. Potem nekateri španski prijatelji, kristjani, ki tukaj delajo in so nam v veliko pomoč predvsem pri praktičnih stvareh: njihov mehanik nam pride popravit avtomobile ali generator, kadar kaj odpove. Včasih nam župljani prinesejo darove, ki so jih zbrali pri maši: riž, zelenjava, olje, straniščni papir … Je prav ganljivo vedno, kadar pridejo domačini v našo hišo: vedno nam kaj zapojejo in želijo da začutimo njihovo prijateljstvo. In naši sosedje, čeprav so zelo revni, nam vedno, ko gredo mimo, prinesejo kakšno banano ali kakšen drug sadež, ki so ga pridelali. Ob njih lahko razumemo, da nikoli nisi tako reven, da ne bi mogel česa podeliti z drugim.

Kako se otroci vživijo v življenje misijona?

Otroci so zelo odprti za molitev in za duhovno življenje. Velikokrat se igrajo duhovnike in darujejo sv. mašo, glasno pojejo pri adoraciji in se zelo zanimajo za življenjepise svetnikov, veliko bolj, kot za pravljice. Med Božičem in postom se igrajo »žive jaslice«, križev pot, najmlajši pa še posebej radi oživijo priliko o izgubljenem sinu! Otroci so zavzeti v molitvi: pripovedovali smo jim o deklici, ki je zelo bolna in deklice so zelo zvesto molile zanjo; potem smo jo sprejeli v našo hišo in vsi so bili presrečni, ker je že preko molitve postala njihova mala sestrica.*

*To je bila deklica Musu. op. prev.

Ali imate možnost srečati kakšne skupine in pričevati za vero?

Prvo pričevanje je naše vsakdanje življenje, ki se, tako se zdi, daleč najbolj dotakne Liberijcev. Želimo biti eni izmed njih, se od njih učiti in jih spodbujati. Občasno pride v hišo duhovnih vaj kakšna skupina, predvsem mladih, in takrat nas povabijo k pričevanju. Včasih nas obišče tudi kakšna skupinica iz Španije, ali se kratko ustavijo sestre. Vseh se zelo dotakne naš način življenja. Tudi kadar hodimo skozi vasi in pojemo ali obiskujemo bolnike, pričujemo na preprost in vesel način o ljubezni, ki jo ima Bog do njih.

Katera so največja veselja in največje težave?

Mnogi otroci bi ne bili več živi, če bi ostali tam, kjer so živeli; to je res veselje, ko jih vidiš, kako rastejo in se vedno bolj krepijo, tako telesno, kot duhovno. Meni je nekaj najlepšega videti velikodušnost teh otrok, ki imajo srce odprto za nove otroke v potrebah. Ko se vrnem iz mesta me tolikokrat sprašujejo: »Torej, si pripeljala novega otroka?« Večkrat mi je prav težko vedeti in se odločiti, katere med tolikimi otroci v potrebah, naj sprejmemo najprej. Največja stisko in nemoč pa doživljamo, ko vidimo toliko potreb okrog nas in ne moremo odgovoriti na vse: izobraževanje, zdravstvo, mladi, ki tavajo brez cilja, starejši, ki so bolni in osamljeni, celi predeli mesta, kjer so pogoji življenja daleč pod nivojem človeškega dostojanstva …

Na katerih področjih boste največ delali v bližnji prihodnosti?

Na prihodnosti naših otrok. Mislim, da je največje vprašanje oz. izziv, ali jih bomo uspeli pripraviti na dostojanstveno, človeka vredno življenje. Življenje v tej deželi je trdo za vse, ljudje so navajeni preživeti z zelo skromnimi sredstvi. Vedno bolj bomo morali razmišljati o tem, kako naše otroke izučiti za nek poklic in jim dati možnost za neodvisnost in sprejemanje odgovornosti. Zaupamo, da nas bo Božja previdnost vodila tudi pri teh korakih. Če je Gospod ohranil in varoval življenje teh otrok preko nas, nam bo zagotovo tudi za naprej pokazal pravo pot zanje. Bog poskrbi!

Ali so kakšni sadovi vaše prisotnosti tukaj?

Eden od sadov so prijateljstva z ljudmi iz okolice, ki niso nikoli prej videli »belcev«, da bi fizično delali, se potili, si mazali roke in obraz in se popolnoma posvečali skrbi za najrevnejše otroke. In potem je, veselo življenje nekaterih otrok, ki jih že ne bi bilo več, če ne bi prišli k nam, morda najlepši sad.

O čem ti pričuješ po vseh teh letih?

Želela bi pričevati o lepoti življenja vsakega izmed teh otrok. Afriški otroci so tako revni, a kljub temu tako topli, toliko bližine in zastonjske ljubezni znajo izraziti. Oni ne vidijo razlike v barvi kože in tudi jaz je ne vidim. Pogosto razmišljam, koliko osamljenosti je v Evropi, koliko ljudi, ki imajo vsega v obilju, a so žalostni, ker je toliko zaprtosti, pomanjkanja ljubezni. Tukaj je vedno kdo, ki me potrebuje ali ga jaz potrebujem, ki se mi nasmehne ali se mu moram jaz nasmehniti, ki me objame ali ga moram jaz objeti, ki izstopi iz sebe ali prosi mene, da izstopim iz sebe…..…in tako na čudovit način čutim, da sem živa.

Pogovor s s. Paolo Datta (sestre Misijonarke Vstajenja, Skupnost Cenacolo)

Misijon ni samo sprejeti uboge otroke, ampak je tudi evangelizacija. Na kakšen način se lahko to uresniči?

Naš misijon se nahaja v neposredni bližini kraja, ki ga imenujejo »shrine«, svetišče in ki je posvečen Mariji, kraljici Miru. To je širok, odprt prostor sredi gozda. Zato smo imeli že od samega začetka veliko stikov z raznimi ljudmi in s sosedi. Otroci iz sosednjih hiš se pridejo k nam igrat, sosedje pridejo iskat vodo iz našega vodnjaka in sčasoma smo z ljudmi vzpostavili odnos globokega spoštovanja in prijateljstva. Ker imamo med misijonarji tudi zdravnika in medicinsko sestro in ker nam je Božja Previdnost pošiljala zdravila po naših prijateljih iz Italije, Združenih držav, Španije (nekaj tudi iz Slovenije), smo v lahko v zadnjih dveh letih ponudili našim sosedom tudi zdravniško pomoč.

Že od samega začetka smo evangelizirali z veliko preprostostjo in predvsem z življenjem: z nasmehom, z delom, z molitvijo, v potu in naporu, ko pozdravljamo, ko delimo paket riža s kom, ki je v stiski, ko prehodimo dolge poti, da obiščemo ljudi in bolnike. Na začetku so gledali na nas z nezaupanjem: niso razumeli, kaj hočejo in tu delajo ti »white man«. Pomemben moment evangelizacije je bil, ko smo ostali v Liberiji v obdobju epidemije ebole: to, da smo bili z njimi v tem tako posebnem in težkem času, se je globoko dotaknilo src ljudi in nas je vse še bolj povezalo. Zdaj večkrat povabimo ljudi k molitvi, sosedove otroke k igri ali da si ogledajo kakšen lep film za mlade, ali risanko z našimi otroki. Zanje je to vedno praznik…in potem imamo seveda preprosto malico za vse.

Ali je Skupnost Cenacolo v Liberiji poznana in sprejeta?

Naša Skupnost je poznana kot katoliška ustanova, ki sprejema otroke v potrebah. Ljudje na splošno in tudi socialne službe nas spoštujejo, ker vidijo, da je v našem misijonu čisto in urejeno, da je vsak dobrodošel, da naši otroci hodijo v šole in da so srečni. Naš misijon je še zelo »mlad«, toda imamo že kar nekaj prijateljev, ki nas imajo radi, nas zvesto obiskujejo in želijo z nami deliti tudi preproste trenutke molitve. Lani smo v naši župniji začeli sodelovati v molitveni skupini, ki se imenuje »Pure in the heart« (Čisti v srcu). Vsak četrtek gremo k župnijski sv.maši, ki jo daruje oče Paul za dekleta in fante v skupini. Tako, kot bi rekel papež Frančišek, »gremo tudi mi ven« in gradimo nova prijateljstva. Poleg tega je za naše najstnike zelo dobrodošlo srečati mlade »od zunaj«, ki tudi molijo in hodijo k maši.

Oživljanje evangeljskih odlomkov so za vas dobro sredstvo za evangelizacijo, ali ne?

Ja, tri ali štirikrat na leto (za Božič, ob prazniku naše hiše in še ob kakšni drugi priložnosti) skupaj z nekaterimi sosedi pripravimo preproste predstavitve Jezusovega življenja. Za praznik potem povabimo vse naše sosede in jih uprizorimo. To so vedno zelo globoki in močni trenutki, v katerih skušamo posredovati Božjo besedo na način, da jo lahko razumejo in sprejmejo. V teh letih smo pogosto sodelovali z mladimi iz župnije in jim pomagali pripraviti različne uprizoritve, ki so vedno požele veliko navdušenja. Že tri leta nas Monrovijska škofija naproša, da pripravimo evangeljsko uprizoritev ob letnem velikem romanju v svetišče Marije, Kraljice Miru. To je zelo veliko in pomembno molitveno srečanje, ki se ga udeležijo vsi katoličani v Liberiji in iz drugih držav Zahodne Afrike. Vsako leto 8.decembra se tu zbere več kot 3000 vernikov, prisotni so vsi liberijski škofje in duhovniki. To je res pomemben dogodek za našo krajevno Cerkev in veseli smo, da bomo tudi letos lahko prispevali svoj delež.

Kakšne odnose imate s krajevno Cerkvijo?

Imamo zelo dobre odnose. Že od samega začetka so nas vsi, krajevni škof, duhovniki, misijonarji in sestre, ki so že delovali tukaj, zelo lepo sprejeli. Danes, ko nas že bolj poznajo, nas spoštujejo in zelo cenijo vse, kar delamo za otroke. Na začetku so nam veliko pomagale Sestre misijonarke Marije Tolažnice (S.M.D.C) in imamo lepo prijateljstvo s sestrami Matere Terezije. Misijonarjev je malo, tako smo vsi skupaj kot ena »družina«.

Dva do trikrat na teden imamo v naši kapeli daritev sv.maše in duhovnik, oče Ambrose, vsako sredo ostane še po maši, da gremo lahko k sv.spovedi. Hvaležni smo za ta velik duhovni dar Božje Previdnosti, ki ga prejemamo: Brez podpore molitve in zakramentov, ne bi mogli ljubiti in dobro služiti otrokom.

Katera so največja veselja in največje težave?

Največje veselje je videti otroke, da odraščajo veseli. Npr. Emanuel eden izmed naših najstnikov, ki ima zdaj sedemnajst let, je prišel v naš misijon pred petimi leti, s prvo skupino otrok, ki smo jih sprejeli. Socialna delavka je bila čisto obupana, ker je bil velik upornik in zelo jezljiv in je do takrat pobegnil še iz vseh institucij, kamor so ga poskusili vključiti. To je res pravi čudež, da je vsa ta leta ostal pri nas in da je danes videti prav vesel in zadovoljen najstnik. Veliko trpljenje pa je, da ne moremo pomagati mladim, ki so zasvojeni in obupani in takih je tukaj v Liberiji ogromno. Upam, da bomo nekega dne lahko odprli hišo, v katero bomo lahko sprejeli tudi njih.

Katere sadove lahko vidite po teh prvih letih vašega misijona?

Po šestih letih naše prisotosti v tej deželi vidim že veliko sadov: toliko prijateljev in sosedov, ki nas imajo radi; štirideset otrok, ki nam jih je zaupal Gospod in ki jih vidimo vsak dan rasti in delati korake; toliko vloženega dala, da bi »oživili« misijon in Svetišče; toliko razdeljenih darov Božje Previdnosti, tistim, ki so v stiskah; tolikšno spoštovanje in zaupanje, ki ga imajo zdaj do nas državne institucije in krajevna Cerkev; toliko ubogih, ki smo jih srečali in ki so nas s svojo vero neizmerno obogatili.; toliko dobrega prejetega in podarjenega naprej.

Kaj ti osebno prejemaš po tem misijonu?

Lahko rečem, da so ubogi bili in ostajajo naši učitelji: ljudje v Liberiji živijo skromno in so večinoma zelo revni, a so tako zelo bogati v veri. Pogosto se spomnim nekega dogodka iz časa, ko je bila Liberija razglašena za »Ebola free« (svobodna od Ebole). Skupaj s sosestro sva bili na malem igrišču za košarko v bližini naše hiše. Ravno sva sestavljali koreografijo in vadili nek nov ples. Počasi, eden za drugim, so začeli prihajati sosedje, bilo jih je vedno več in spontano so začeli plesati tudi oni, srečni so z nami slavili Boga. Pesem, ob kateri smo plesali je imela refren: »God is good, God is good! Bog je dober, Bog je dober!..« In v nekem trenutku je bila ob meni soseda, ki mi je rekla: »Sestra, res, Bog je tako zelo zelo dober: osvobodil nas je ebole, varoval nas je, pomagal nam je, smo živi!« Kar solze so mi prišle v oči, globoko me je ganila preprostost, veselje in velika vera te žene…. Zame je bila to življenjska lekcija vere.